Damjana Koritnik in 7 palčkov: Vsak ima svojo zgodbo

20. apr, 2007 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Portret

Osvoboditev vrtnih palčkov

Vrtni palčki so bili miroljubna rasa, ki je do sredine 18. stoletja naseljevala tretjino svetovnih gozdov in planjav. Nabirali so gobe, se sprehajali, igrali na inštrumente in bili popolnoma neškodljivi in neopazni. A le do takrat, ko je neki Philip Griebel dojel, da jih je mogoče preseliti na vrtove in uporabiti za okras in delo. Takrat, pravijo ljubitelji vrtnih palčkov, ki verjamejo, da ima vsak izmed njih dušo, se je začelo množično ugrabljanje in gozdni palčki so bili skorajda iztrebljeni. A zato so se dodobra razpasli po vrtovih, in to zlasti v nemško govorečih deželah. Predvsem v zadnjih letih so po vsej Evropi začele nastajati organizacije za osvoboditev vrtnih palčkov izpod oblasti »fašističnih vrtnarjev, ki jih imajo v ujetništvu, da jim krasijo vrtove«. Tudi naši sosedje Hrvati imajo takšno organizacijo, ki se imenuje Jurišni odred vrtnih patuljaka (JOVP), za glavno nalogo pa so si zadali vdiranje na ograjene vrtove in osvobajanje palčkov. Potem jih vrnejo v gozdove.

»Zavedajte se, kakšne muke trpijo palčki, ker jih imajo snobovski ljudje v ujetništvu. Barvajo jih z barvami, ki povzročajo alergije in kdo ve kakšne težave še. Večno morajo stati na enem mestu, na milost in nemilost prepuščeni vremenskim razmeram, snegu, dežju, mrazu. Mislite, da ne občutijo bolečine? Dajte, zmigajte se!« je mogoče prebrati v bojnem pozivu k akciji, ki se mu je vsaj na spletnih forumih pridružilo kar nekaj ljudi.

Pri nas tovrstnih organizacij še ni, česar so lahko še posebej veseli v ljubljanskem City hotelu, nekdanjem hotelu Turist, kjer imajo sedem palčkov (izdelala jih je Damjana Koritnik), ki jih po potrebi selijo po hotelu. Direktorica Saša Zupan se namreč zelo trudi, da bi se njeni gostje prijetno počutili. In morda bo kakšen razdražen in raztresen poslovnež ob pogledu na katerega od palčkov spet začutil otroka v sebi. Nekateri psihologi namreč pravijo, da ljubitelji palčkov uspešno ohranjajo tak odnos.

Prvi palček, ki se ga je lotila, je bil popolna avantura. Ločitev je bila za njo, pred njo pa se je odpirala prihodnost, v kateri ni bilo videti prav dosti cvenka. Bila sta dva, ki ju je bilo treba preživeti, in ko je likovna pedagoginja tuhtala, kako bi prišla do denarja, se je spomnila, da bi ji lahko pri tem pomagali palčki, ljubka bajeslovna bitja, ki so ji bila od nekdaj zelo pri srcu.

Vzela je torej zavitek gline, italijanske, ker takrat še ni vedela, da je med glino in glino bistvena razlika, in se lotila dela. Nobene teorije ni imela, kalupa tudi ne, imela pa je silno voljo, tako močno, da je vsakič, ko je bitje, ki ga je ustvarila, med sušenjem počilo ali dočakalo bridki konec že med vožnjo v peč, začela znova. Poskušala je in poskušala in za prvi sejem v Celovcu, na katerem je hotela ponuditi trideset svojih izdelkov, z veliko muko naredila kar dvanajst palčkov.

Že prvi, ki ga je naredila, ji je bil ljub, čeprav se njenim bližnjim ni takoj usedel v srce. Resda je bil približek vseh tistih palčkov, ki so iz njene delavnice prihajali pozneje, in daljni sorodnik tistih, ki so v svetu najbolj znani, a ljudem nekako ni bil simpatičen in jasno ji je bilo, da potrebuje kozmetične popravke. Njegove naslednike je zato malce poredila in jim dodala simbole doma, enemu mačko ali polža, drugemu kačjega pastirja, ptiča ali žabo, tretjemu šopek rož, in potem so si začeli utirati pot v slovenske domove.

Najprej so jih kupovali njeni znanci. Prvi palček, ki je šel v beli svet, je dobil poličko v spalnici nekega slovenskega očeta, ki je bil drugače silno proti palčkom vseh ras in sort. Damjaninega je čudežno takoj vzel za svojega in mu celo uredil nekakšen palčkov kot. Še enega prvih palčkov je od očeta dobil neki slovenski sin kot darilo za diplomo. Zgodba, kako je priromal v to družino, se začenja neko veseljaško noč, ko se je isti sin vračal z zabave in je v jarku našel betonskega palčka, ki ga je moral nujno rešiti. Trudil se je in trudil, in to tako dolgo, da je prišla policija in ga obtožila, da ga je hotel ukrasti.

V presledkih med poslušanjem takšnih in podobnih zgodb se je Damjana naučila med drugim marsikaj o glini, tega, na primer, da je tako kakor les živa in da se prav vsak zavitek, ki ga prinese iz trgovine, vede drugače. Pa da je za izdelovanje palčkov najboljša nemška, ker vsebuje peščene delce oziroma je, kot temu reče danes, ko ve tudi to, da je ustvarjanje z glino polno naključij in velik izziv, šamotirana. A kljub vsemu temu znanju še danes dela brez navodil. Če palček, ki ga »obravnava«, stoji, stoji, če ne, ga pusti in se dela loti drugače.

Da ustvari takšno prikupno bitje, potrebuje približno štiri ure in v tem času se med ustvarjalko in izdelkom utrne tudi dialog v slogu: No, zdaj pa dobiš nos ali: Zdaj ti bom naredila oči. Sledi teden dni sušenja in če se med tem v njeno delavnico ne prikrade kakšen radoveden maček, ki zna palčke spraviti iz ravnotežja, zaradi česar potem nastanejo brezušeski ali breznoski, je na vrsti domača peka. Prvič gre palček v peč brez glazure in nato še enkrat z njo, in po štirinajstih dneh je pripravljen za potovanje v novo domovanje.

Ene čaka pot samo do bližnjega naselja, so pa tudi takšni, ki so se peljali na Dansko in Nizozemsko, v Švico, Avstrijo, London ali Prago. Na srečo prav nobeden še ni postal žrtev fronte za osvoboditev vrtnih palčkov, neformalne organizacije, ki palčke seli z vrtov v gozdove in je menda tako zelo uspešna, da lastniki ponekod svoje palčke zjutraj razpostavijo po vrtu in jih zvečer spravijo na varno, zjutraj pa vajo ponovijo v nasprotni smeri.

Po mnenju nekega nemškega psihologa so palčki simbol vestnosti, urejenosti in vztrajnosti in prav takšni so menda tudi njihovi lastniki. Sprva bojda še niso izražali teh simbolov, temveč so bili bolj neke vrste strašila. Nekoč so, po eni od različic, iz Afrike dovažali v Turčijo sužnje za delo v rudnikih. Najboljši za to delo so bili Pigmejci, ki pa so se radi uprli in so pogosto bežali iz rovov. Zato so lastniki vanje postavili nekakšne kipce duhov, ki naj bi jim preprečili beg, in to so bili praprapredniki današnjih palčkov. Na njihovo poreklo menda še danes spominjajo rdeči klobučki, nasledniki rdečih rudarskih čelad.

So torej palčki Damjane Koritnik umetnina ali kič? »Nedvomno kič,« pravi sama. »Nekateri me tolažijo, da je to dober kič.« A je nanje vseeno silno ponosna. »Vsak moj palček ima svojo zgodbo. V hišo novega lastnika prinese del moje energije – moj boljši del. Ljudje so navdušeni nad njimi, in če so zadovoljni, je to zelo lepo.«

Branka Grujičić

Prvi palček, ki je šel v beli svet, je dobil poličko v spalnici nekega slovenskega očeta, ki je bil drugače silno proti palčkom vseh ras in sort. Damjaninega je čudežno takoj vzel za svojega in mu celo uredil nekakšen palčkov kot.

Vir: Kult

Značke:

3 komentarjev
Napiši komentar »

  1. Spoštovani!

    Palčke in vile in škrate obožujem. Vaši palčki pa so res nekaj posebnega.
    Prosim pokličite me: 041-670-415

    Nuška Anika Perko

  2. Pozdravljeni,

    palčke gospe Damjane je mogoče kupiti v trgovini Skrinja pod ljubljanskim Maxijem (ena poslovalnica je še na Bregu). Z njeno telefonsko številko pa vam žal ne morem postreči, ker gospa zelo pogosto menjava telefonsko številko in nisem več na tekočem.

    Prijazen pozdrav,

    Branka Grujičioć

  3. Damjanina Številka 070 832217.
    Lep pozdrav Marja Godler

Napiši komentar