316. Hanina učna ura: Zakaj je pomembno, komu prideš v roke

29. jul, 2015 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

Pet minut pred osmo sva bili s Hano pred lokalom, v katerem naj bi si moja hči nabirala počitniške izkušnje. Zdelo se mi je, da je prav, da jo prvi dan pospremim na delo, čeprav je ta odločitev pri njej sprožila precej buren odziv. »Saj nisem več otrok, da bi potrebovala spremstvo,« mi je zabrusila in sem ji seveda razložila, da to še zdaleč ni res.
Natakarica je ravno odstranjevala zaščitne ponjave s šanka in ko sem dojela, da šefice, s katero sva bili dogovorjeni, ni, se me je lotila rahla nervoza. Kaj pa, če ta ženska ne ve nič o Haninem prihodu? Odprla sem usta, da bi začela pojasnjevati najin prihod, pa me je prijazna svetlolaska prehitela. »Pozdravljena, Hana,« je rekla, »sem slišala, da nam prideš pomagat.« In je bil led prebit. Mala se je zapodila proti šanku, vesela, da je je nekdo vesel, in ko sem pogledala tisto milo svetlolasko, ki naj bi v delo uvajala mojo hčer, mi je padel kamen s srca. Vse bo v redu, sem vedela v hipu, ne da bi ženska morala narediti še kaj, da bi me prepričala o tem.
Da si moja hči strašno želi predpasnik, sem ji sramežljivo pojasnila, ker je tisti kratek natakarski predpasnik za mojo hčer nekakšen statusni simbol, in je rekla, ni problema, šla po predpasnik ter ji ga zavezala okoli pasu. Iz žepa sem potegnila telefon, da ovekovečim ta trenutek, pa ji je v roke potisnila še pladenj, da je bila videti čisto prava natakarica. Naredila sem fotografijo, potem me je Hana poslala stran.
Nekaj časa sem s ta malim še postopala tam naokrog in se trudila, da bi ujela čim več, pa sem videla in slišala samo to, da mila svetlolaska z največjo potrpežljivostjo, prijaznostjo in razumevanjem vodi mojo hčer skozi skrivnosti čiščenja lokala in priprave na strežbo. Zelo spoštljiva je bila pri tem in ko sem videla vse to ter dojela, da se moji hčeri tam ne bo zgodilo nič hudega, sem se končno pobrala proč.
Tri dni je trajala ta medčloveška idila in navadila sem se že, da je moja hči v varnih rokah ter mi ni treba kar naprej misliti nanjo. Potem pa je prišlo četrto jutro in je bilo za šankom neko drugo žensko bitje. Prijazno sicer, a tako, da mi je takoj začel zvoniti alarm. Pojasnila sem tej novi Hanini sodelavki, zakaj je moja hči pri njih, in me je sicer poslušala, a pravega navdušenja ni bilo. Dala sem ji standardne napotke o tem, kako naj v delo vplete mojo hčer, da bo za obe kar najbolj prijetno, pa se mi zdi, da ni kaj dosti dala na to, kaj ji govorim. V bistvu sem dobila občutek, da ji je moja hči rahlo odveč. In sem se tokrat s težkim srcem odpravila stran.
Seveda sem spet postopala naokoli in z varne razdalje opazovala, kaj dela Hana, in mi tisto, kar sem videla, ni bilo prav nič všeč. Mala je namreč v glavnem sedela. Za šankom, kar mi je šlo še posebej v nos, ker toliko stare punce nikakor ne sodijo za šank. In ker ni nič kazalo, da se bo zgodba razvila v kaj bolj kreativnega, sem po eni uri »dela« rekla stop, danes jo bom pa kar odpeljala. Zanimivo se moja hči sploh ni jezila zaradi tega, kot bi bila čutila, da to delo ni to, kar naj bi bilo.
»Zakaj je nisi pustila še malo tam,« se je popoldan mož jezil name, »saj mogoče bi pa začela delati malo pozneje.« Da ne bi, sem mu razložila, ker tista ženska ni imela nobenega interesa za to. Saj ne, da ne bi bila prijazna, samo Hane nekako ni videla kot koristnega člana družbe in zato tudi ni imela ideje, kaj bi lahko delal ta naš otrok. Sploh pa ni imela niti talenta niti motivacije, da bi kaj potegnila iz nje, da bi dojela, da lahko moji hčeri ogromno da in da lahko tudi ona od nje dobi kaj v zameno.
V tistem tednu, ko se je moja hči šla natakarico in sem od daleč opazovala, kako se drugi obnašajo do nje, sem dobila dokončno potrditev svoje teze, kako zelo je pomembno, kdo »upravlja« z njo. Kajti to, da bo moja hči ob sebi vedno potrebovala nekoga, ki bo vlekel nevidne nitke in jo usmerjal na pravo pot, je jasno kot beli dan. Ne samo Hana, tudi drugi ranljivi člani naše družbe ob sebi potrebujejo ljudi, ki premorejo tisti pravi občutek. Ljudi, ki čutijo spoštovanje do sočloveka, tudi če ni točno tak, kakršni so vsi drugi okoli njih. Ljudi, ki pričakujejo, da ta na prvi pogled nekoristen člen družbe lahko naredi tudi kaj koristnega, nekaj, kar bo dobro za vse. Če pa tisti, ki naj bi držali te niti v rokah, nimajo vsega tega, je po mojem mnenju veliko boljše, da ti šibki členi sedijo doma in gledajo televizijo. Žal.

Vir: Jana
Značke: delo, služba, natakarica, počitnice

Napiši komentar