315. Hanina učna ura: Zakaj je samoiniciativa vredna največ

29. jul, 2015 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

»Mami, jaz bi rada pomagala,« mi je rekla hči, ko smo sedeli na kavi in sem ji, samo zato da bi bila tiho, rekla, naj vpraša šefico, če jo vzame v službo. Odneslo jo je proti šanku in nekaj sem še tulila za njo, naj se vrne, potem pa sem imela preveč dela z njenim bratom in sem pozabila nanjo. Kmalu je bila nazaj in mi dobre volje sporočila, da se je že vse zmenila. Da lahko pomaga v strežbi.
Ker je znana po tem, da si kakšno stvar razloži po svoje, sem hitro dvignila rit in šla popravit, kar se popraviti da, pa sem presenečeno ugotovila, da šefici misel na to, da bi ji moja hči pomagala, niti ni tako zelo tuja. Čeprav tudi silno navdušena ni bila, priznam. A ker sem vseeno zaznala nekaj pozitivne energije in ker vem, da je poklic natakarice eden tistih, ki so moji hčerki najbolj všeč, sem začela raziskovati možnost, da ji pomagam izpolniti dolgoletno željo.
Da delo v času, ko imajo gnečo, ne pride v poštev, mi je razložila šefica, da pa lahko pride delat zjutraj, če ji to ni odveč. Jutri ob osmih lahko začne, sva se zmenili in tako zakoličili bližnjo prihodnost moje hčere. Ko sem Hani povedala, da bo morala naslednji dan vstati zgodaj, da se bo uredila za službo, je rekla, da to pa res ni problem. In je bila naslednje jutro ob šestih zjutraj res že v dnevni sobi, dobre volje in pripravljena na nove izzive.
»Komaj čakam, da bom lahko stregla,« je žgolela, »pa da bom ljudem lahko dala račun.« In sem jo takoj postavila na realna tla ter jo opomnila na to, da je v svoji prošnji za počitniško delo napisala, da lahko briše mize, polni sladkornice in prazni pomivalni stroj. Da bo lahko šele po tem, ko bo dokazala, da je vredna zaupanja, delala tudi kaj več.
Prvi dan sem jo pospremila v službo in priznam, da me je bilo kar malo strah, kajti mala je včasih nepredvidljiva in ji je kakšno stvar težko dopovedati. Vso pot do lokala sem ji pridigala, česa vse ne sme, pa kaj lahko, kaj se spodobi in zaradi česa ji bom zavila vrat. Delala se je, da me posluša, pa dvomim, da je res slišala kakšen moj nasvet, ker je bila že čisto v svojem svetu.
Sodelavka, ki jo je sprejela, je name naredila zelo dober vtis, tako da me ni več tako zelo skrbelo, vseeno pa si nisem mogla kaj, da ji ne bi naročila, naj našo malo drži na kratko, sicer ji bo hitro zrasla čez glavo. Potem sva šla z Nejcem hranit koze in ko sva šla malo pozneje mimo lokala, sem videla svojo hčerko, kako leta naokoli s cunjo v roki in je videti čisto dobre volje.
Dogovorjeni smo bili, da bo delala vsak dan eno uro in bi morala biti okoli pol desetih torej doma, zato me je petnajst minut čez deseto že malo skrbelo, da mala noče domov. Odhodi so namreč že od nekdaj njena šibka točka. Šla sem pogledat, kje se je zataknila, in jo našla za šankom. Pomivala je kozarce in jih zlagala v pomivalni stroj. Opravilo, ki ga doma najbolj sovraži, ji je tu na usta privabilo nasmeh. »Boš kavo, mami?« me je vprašala in sem rekla ja, čeprav je zadnje čase ne pijem, ker me po njej boli želodec.
Medtem ko mi je kuhala kavo, ji je kolegica naročila, naj na mizo številka pet odnese vodo, in moja hči je samozavestno vzela pladenj ter postregla pri mizi številka pet. Šefica mi je zagotovila, da jim ni v napoto in da je zelo pridna, zanimalo jo je, kaj delam z njo, da je tako zelo zagnana za delo. Razložila sem ji, da je doma zgodba povsem drugačna in da se morava skregati za vsako stvar, ki jo želim od nje.
Iz službe je prišla malo pred enajsto, zelo dobre volje. Ravno je jedla zadnji grižljaj sladoleda, ki si ga je kupila z napitnino. »A veš, da sem morala dati vse, kar sem dobila, za kepico sladoleda,« mi je razložila nekoliko osupla in sem si mislila, no, dobrodošla v realnem svetu.
Perfektna izkušnja za mojo hčerko, ni kaj, a se je žal končala po nekaj dneh, ker se je šefica ustrašila morebitnega inšpektorjevega obiska. Pa vendar se je moja hči v tem kratkem času naučila, kaj pomeni biti ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu, pa kako je, ko moraš delati iz dneva v dan, ne samo takrat, ko se ti ljubi. Še največ v tej zgodbi pa šteje to, da si je delo uredila tako rekoč sama. Da je napisala prošnjo in bila sprejeta v počitniško službo. Sama je poskrbela za to, da si je uresničila dolgoletno željo. Jaz sem bila v tej zgodbi namreč le podporna konjenica.

Vir: Jana
Značke: služba, samoiniciativa, delo

Napiši komentar