313. Hanina učna ura: Zakaj ni dobro, da preveč opozarjaš nase

8. jul, 2015 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

Prvič se mi je zgodilo v Grčiji. V hotelu, postavljenim v hrib, s čudovitim mediteranskim rastjem, ki se je kljub hudi vročini razbohotilo po negostoljubnih skalah. Do svoje sobe smo prišli tako, da smo se spustili po nekaj stopničkah in nadaljevali pot po odprtem hodniku, ki je na eni strani mejil na hrib. Nad našimi glavami so dehteli oleandri in mi izvabljali vzdihe občudovanja. Niti enkrat samkrat nisem pomislila na to, da bi lahko bilo nad mojo glavo še kaj drugega kot cvetoč grm.
Dokler ni nekega dne moje pozornosti pritegnila pločevinka, ki se je skrivala za enim od stebrov. »Kaj pa je to?« sem vprašala moža, ker tista neugledna pločevinka nekako ni sodila v tisto okolje in me je zato zanimalo, kateri pacek jo je postavil tja. »Kaj pa vem,« je nestrpno odgovoril mož, »vse te zanima, kot da si kakšen otrok.«
Kakšna dva dneva mi je še uspevalo, da sem brez besed hodila mimo tistega stebra, za katerim se je skrival prepovedani sad, tretji dan pa me je vseeno premagala radovednost in sem, ne da bi mož videl, pločevinko potegnila na plan. In jo skoraj isti trenutek spustila iz rok, ker je bila na njej narisana kača, zraven nje pa se je bleščal napis Strup.
Položila sem tisto pločevinko tja, kjer je bila prej in odhitela za svojo družino, pretresena zaradi dejstva, da so v tistem koščku raja, kjer sem se počutila povsem varno, tudi kače. Bitja, katerih bližina me zaradi kamnite pokrajine okoli nas in vročine ne bi smela tako zelo presenetiti, a so me, ne glede na vse, kar mi je govoril razum, navdala z grozo.
Mož je seveda bril norce iz mene, ko sem mu potarnala, da me je zdaj kar malo strah in da vsakič, ko stopim na travo, dobro pogledam, kaj je pred menoj. Dokler nisem videla tiste pločevinke, namreč nisem niti pomislila na to, da bi se kje lahko skrivalo še kakšno živo bitje, ki ne nosi kopalk. Priznam, da je zaradi te peripetije dopust dobil zgolj oceno devet.
Tudi drugo lekcijo o tem, da opozorjen na nevarnost nisi več povsem sproščen in da samo iščeš napako, mi je dala kača. Dolga, tanka, črna in izjemno urna se je nekega dne prikazala pred hišo, v kateri smo preživljali dopust. Mož se je ravno napravil za tek, pojasnil Hani, kdaj bo nazaj, odprl vhodna vrata in jo uzrl pred seboj. Sončila se je točno na našem pragu. Menda je samo zaprl vrata in šel naravnost za računalnik, da se prepriča o tem, kaj za vraga se je naselilo pred naša vrata. In je skupaj s Hano ugotovil, da imamo opraviti s kačo, ki živi v urbanih okoljih in je hitra kot hudir, v njej pa se ne skriva strup. Da le opreza za kakšno dobro malico oziroma martinčki, ki jih je v tistih krajih več kot kjerkoli drugje, je še pisalo na spletu.
Ko sem po prihodu domov na telefonu zagledala elektronsko sporočilo z naslovom Kača pred našimi vrati, podkrepljeno s fotografijo, sneto s svetovnega spleta, me je skoraj zadela kap. Do tistega trenutka sem se namreč počutila povsem varno in mi tudi na misel ni prišlo, da si delim življenjski prostor s kačo. Šele takrat mi je postalo jasno, zakaj imajo vse hiše povsem zamrežen vrt. Z leve, desne, pa tudi od zgoraj, tako da skozi gosto mrežo ne more noben živ stvor.
Seveda zdaj tole zgodbo s kačami skušam prenesti v realno življenje in se mi je zadnjič utrnilo, da smo s tem, ko smo opozorjeni na nevarnost, prikrajšani za marsikater sproščen prizor. Da bi v bistvu čisto lepo živeli, če kakšnih stvari ne bi videli in vedeli. In so se mi med tem razmišljanjem nekje iz globokega spomina prikradle besede pri meni tolikokrat citirane Vesne Godina, ki seveda nimajo nobene zveze s kačami, nam pa lahko veliko povedo o tem, kako si lahko z opozarjanjem nase ali na druge nehote naredimo veliko škodo. »Gejem in lezbijkam sem rekla, naj nikar ne vpijejo preveč glasno, da so tu med nami, ker s tem samo pritegujejo nepotrebno pozornost tistih, ki jim njihova prisotnost ni všeč. Raje se vselite v bloke, živite običajno življenje, bodite dobri sosedje in predvsem to, kar ste. In potem bodo ljudje nekega dne ugotovili, da ste čisto krasni ljudje in da to, kar ste, sploh ni pomembno,« je povedala ob neki priložnosti. In je seveda spet imela prav.

Vir: Jana
Značke: homoseksulnost, gej, lezbijka, Vesna Godina, kača, dopust

Napiši komentar